Moj govor na današnji spominski slovesnosti na Predmeji:

Stojimo pred spomenikom in grobnico 367 padlih borcev IX. korpusa narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Brez teh žrtev, množičnega upora primorskih ljudi proti italijanskim fašističnim zavojevalcem, delovanja Tigrovcev, ki je preraslo v narodnoosvobodilni boj, danes ne bi praznovali neodvisnosti Slovenije.

Prizadevanja za to niso bila premočrtna, kar je eden od zakonov zgodovine. Naši predniki so se sicer že v stari Avstriji zavzemali za zedinjeno Slovenijo, vendar nam okoliščine v 19. stoletju niso bile naklonjene. Ker smo bili v geopolitičnem pogledu na avstrijski poti do Trsta, brez katerega avstro-ogrska monarhija ne bi imela statusa velesile, nam takratni velikonemško misleči politični odločevalci niso bili pripravljeni priznati niti avtonomije, saj smo Slovenci takrat živeli v 5 različnih kronovinah. Tudi maloštevilnost slovenskega naroda je bila velika ovira za bolj smele akcije, ki bi vodile v bolj samostojno politično življenje. Celo primorski rojak Bogumil Vošnjak, eden od vodilnih slovenskih članov Jugoslovanskega odbora, ki je med prvo svetovno vojno deloval v Londonu, je na primer menil, da majhna republikica Slovenija ne bi imela prav nobene možnosti, da bi v soočenju z italijanskimi in nemškimi ekspanzionističnimi težnjami živela samostojno življenje oziroma da bi preživela. Podobno so na primer menili tudi ameriški eksperti na pariški mirovni konferenci leta 1919. Zgodovinsko dejstvo je, da so bili ti eksperti prvi, ki so v uradnih ameriških dokumentih, ki so jih pripravljali za predsednika Wilsona, omenjali možnost neodvisne Slovenije. Po njihovem mnenju bi bila neodvisna Slovenija mogoča samo, če bi bile ZDA pripravljene poslati v Slovenijo marince, ki bi s svojo dolgoročno navzočnostjo jamčili za njeno neodvisnost. Za to takrat seveda ni bilo nobenih pogojev. Naši predniki so se spričo neugodnih geopolitičnih pogojev – Slovenci smo bili takrat ukleščeni med nemškim in italijanskim raznarodovalnim pritiskom – odločili za življenje skupaj z drugimi južnoslovanskimi narodi v Kraljevini Jugoslaviji. Slednja je bila prva stopnička na naši poti k neodvisnosti. Po sklenitvi tako imenovanega rapalskega sporazuma leta 1920, v katerega so britanski in francoski diplomati ob pasivnosti ZDA, ki so se po koncu prve svetovne vojne začele umikati v izolacionizem, prisilili takratne jugoslovanske politike, se je na Primorskem povečala raznarodovalna politika nastajajočega italijanskega fašizma. Prvi so se mu po italijanski okupaciji in aneksiji tega dela Primorske k Italiji uprli pripadniki Tigra pa tudi številni zavedni ljudje, katerih misel in dejanja simbolizira junak v romanu pisatelja Franceta Bevka kaplan Martin Čedermac. Omenjeni upor je med drugo svetovno vojno prerasel v organizirano narodnoosvobodilno vojsko, ki jo je poosebljal IX. korpus NOV. Brez njegovega delovanja Primorska verjetno ne bi bila priključena k SFRJ. Med vojno je odigral ključno vlogo v tem delu Evrope, saj je s številnimi napadi in sabotažami oviral uspešen odpor nemške vojske proti zaveznikom po njihovem izkrcanju na Siciliji in napredovanju proti severu Italije. To vlogo so IX. korpusu priznali tudi v Washingtonu ob 50. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom. Spomnim se, da sem kot dopisnik iz ZDA 1995. leta pred Pentagonom spremljal slovesni defile enot različnih zavezniških držav, med katerimi je vihrala tudi slovenska zastava s praporom IX. korpusa slovenske vojske. Kot edino zavezniško enoto iz tega dela sveta so jo organizatorji uvrstili med zavezniške sile, ki so premagale nacistične in fašistične zavojevalce. Narodnoosvobodilni boj je bil temeljni pogoj, ki nam je omogočil osamosvojitev v času, ko je v začetku 90. let padel berlinski zid, s tem pa tudi blokovska ureditev Evrope. To je dejstvo, ki ga nikakor ne smemo pozabiti, čeprav bi ga nekatere današnje politične sile, ki uprizarjajo slovesnosti z domobranskimi vojaškimi uniformami, rade izbrisale iz našega zgodovinskega spomina. Da jim ne bo uspelo, med drugim potrjuje tudi današnja spominska slovesnost ob spomeniku padlim borcem IX. korpusa.

25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter tako uradno razglasila samostojnost naše države. Danes je Slovenija uveljavljena članica EU in mednarodne skupnosti, kar potrjuje tudi naše članstvo v Varnostnem svetu OZN. V notranjepolitičnem pogledu se na žalost vse bolj uveljavljajo vzorci tako imenovanega neoliberalnega modela, kar dokazuje kriza našega zdravstvenega sistema, saj si nekatere politične sile v povezavi s kapitalskimi interesi prizadevajo, da bi za vsako ceno privatizirale naš zdravstveni sistem. Tega nikakor ne smemo dopusti. Zdravje ljudi ni dobrina, s katero bi lahko trgovali in ga prepuščali volji kapitala.

Živimo v času, ko se stari svet, zgrajen ob koncu druge svetovne vojne, ruši, nov večpolarni mednarodni ustroj pa še ni zaživel. To potrjujejo tudi številne krize, ki pretresajo današnji svet. Omenim naj samo dva najbolj kričeča primera, ki vse bolj ogrožata svetovni mir. To sta genocid nad Palestinci v Gazi, ki je zločin nad vsemi zločini. Genocid izvaja izraelska soldateska s pomočjo in neprizadetostjo vse manj demokratičnega zahoda z ZDA na čelu. Ni izključeno, da bo z izraelskim napadom na Libanon v kratkem izbuhnila nova bližnjevzhodna vojna. Drugo nevarno krizno žarišče pa je vojna v Ukrajini, ki lahko preraste v splošno evropsko vojno z neslutenimi posledicami za ves svet. V tem okviru ni izključen niti neposredni spopad med Natom in Rusijo. Težko razumljivo je dejstvo, da skoraj vsi najbolj pomembni evropski politiki govorijo predvsem o nadaljevanju vojne, skoraj nihče pa o miru, nujnosti takojšnje prekinitve spopadov in pogovorih, ki bi končali ples smrti dveh slovanskih narodov, ki se tepeta na življenje in smrt zaradi tujih interesov. Ruska agresija na Ukrajino je namreč posledica več dejavnikov, v prvi vrsti pa širjenja Nata. Upajmo, da bo vodilne svetovne odločevalce vendarle srečala pamet in ne bodo podlegli Marsu, rimskemu bogu vojne. V tem pogledu bi morali tudi slovenski politiki, ki delajo predvsem to, kar jim naročajo v Bruslju in Washingtonu, odigrati bolj odločno mirovniško vlogo. Ilustracija tega je dejstvo, da smo v Evropski parlament izvolili samo politike, ki se zavzemajo za nadaljevanje vojne. Gospodje politiki, čas je za razum. In čas je za mir.

Smrt fašizmu, svobodo narodu!